V Slovenskih novicah je bil v soboto, 24. januarja, objavljen članek »Bodo knapom ostale samo žuljave roke?« novinarja Primoža Škerla, v katerem je ta zapisal kar nekaj zavajajočih in s strani svojih virov precej enostranskih izjav.
V letu 2014 se je izredno zaostrila likvidnostna situacija Premogovnika Velenje. Kljub sprejetim in izvedenim ukrepom smo zaradi izpada proizvodnje kot posledice zahtevnih geomehanskih pogojev (višje sile) za reševanje kratkoročne likvidnosti in s tem izplačila plač morali sprejeti odločitev za prodajo dela opreme Premogovnika Velenje Holdingu Slovenske elektrarne. Družba kljub izvajanju ukrepov stroškovne racionalizacije in poslovnega prestrukturiranja brez dodatnih finančnih sredstev s strani Holdinga Slovenske elektrarne sama ne bi uspela stabilizirati likvidnostnega in solventnega položaja družbe. Če tega ne bi storili, bi se vsi zaposleni do zadnjega znašli na cesti, saj Premogovnik Velenje ne bi bil sposoben preživeti. V pogodbi o prodaji opreme je bil dogovorjen najem opreme na način, da delovni proces ni bil nikoli ogrožen. Kupnina je bila določena na osnovi Poročila o oceni vrednosti rudarske opreme za namen prodaje-nakupa (»cenitveni elaborat«), ki ga je pripravil pooblaščeni ocenjevalec vrednosti strojev in opreme Slovenskega inštituta za revizijo. Vrednost dela opreme, ki je bila predmet prodaje, je bila 22.057.550,20 EUR po cenitvenem elaboratu. Oprema je bila prodana za 22.687.890,00 EUR (pozitiven efekt prodaje 630.339,80EUR); gre za opremo, ki je že zamortizirana do 47 %. Premogovnik Velenje posluje z opremo v višini knjigovodske vrednosti 60.977.846 EUR. Prodana oprema predstavlja tretjino aktualne vrednosti opreme. S pogodbo je dogovorjena predkupna pravica Premogovnika Velenje in torej ni nevarnosti, da bi bila oprema kadarkoli prodana tretji osebi brez vednosti Premogovnika. S pomočjo Holdinga Slovenske elektrarne je Premogovnik Velenje omenjene likvidnostne težave uspel prebroditi – pri tem nikakor ni šlo za izčrpavanje, ampak za pomoč s strani HSE. Opravljena je bila potrebna cenitev in vse je potekalo v skladu z zakonodajo.
Vodstvo Premogovnika Velenje je že pred novim letom organiziralo zbore delavcev, kjer so bili vsem zaposlenim predstavljeni potrebni ukrepi za finančno in poslovno prestrukturiranje družb v Skupini PV in njihovi učinki. Uprava in sindikat sta s podpisom Socialnega sporazuma dosegla soglasje o potrebnih ukrepih in podpisala tudi anekse k podjetniški kolektivni pogodbi pri ukrepih, kjer je bilo to potrebno. Z doseženim dogovorom med upravo in socialnimi partnerji ne posegamo v pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisali delavci ob sklenitvi delovnega razmerja, zato soglasje vsakega delavca posebej ni potrebno. Omenjeni sporazum je podpisan za obdobje enega leta.
V članku novinar navaja tudi trgovanje s koncesijo. Prenos rudarske pravice, ki je podeljena s koncesijsko pogodbo, opredeljuje 51. člen Zakona o rudarstvu (ZRud1). Ob vseh pogojih, ki so definirani v tem členu in jih ni malo, je prenos možen samo z odločbo o prenosu rudarske pravice za izkoriščanje, ki jo izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo. Na podlagi odločbe se pripravi nova koncesijska pogodba, ki jo podpiše pristojni minister. Koncesije potemtakem ne moreš »kar tako prenesti«, kot bi radi prikazali novinar in nekateri zaposleni.
Premoga je v velenjskem premogovniku več kot dovolj, kar dokazujejo vsakoletna potrdila s strani pristojnega ministrstva in tudi mednarodnih študij, da bo odkopavanje lahko potekalo do leta 2054. Res pa je, da imamo pri odkopavanju zaradi različnih geoloških in geomehanskih pogojev bolj ali manj visoko produktivne odkope (različna debelina izolacijskih plasti, dovoljene višine odkopavanja …). Ravno takšne, manj visoko produktivne odkope, smo zaradi kontinuitete odkopavanja morali odkopati v letu 2014, kar se bo nadaljevalo še vsaj v prvi polovici leta 2015. V Premogovniku se projektira za obdobje 2-3 let vnaprej, vsa ostala rudarska tehnična dokumentacija je v obliki elaboratov, konceptov in različnih študij. Kaj se bo dogajalo čez pet let, je težko napovedati. Tudi potresov in povodnji ne moremo predvideti in načrtovati za toliko let v prihodnost.
Premogovnik Velenje kljub temu, da je v izjemno zahtevni likvidnostni situaciji in kljub težkim geomehanskim razmeram v jami ne varčuje oz. ne znižuje stroškov na račun varstva in zdravja zaposlenih, saj je varstvo in zdravje pri delu eden naših ključnih strateških ciljev in preprečevanju nezgod posvečamo veliko pozornost. Ukrepe, ki jih je možno izvajati, izvajamo vsakodnevno. Zaradi zavedanja potencialnih nevarnosti stremimo k zagotavljanju čim višjih standardov varnosti in zdravja pri delu, s čimer zmanjšujemo tveganje na najnižjo možno raven. V Načrtu obrambe in reševanja imamo prepoznane potencialne nevarnosti – na podlagi teh se izvajajo tako ukrepi za preprečevanje njihovega nastanka, vseskozi pa so pripravljeni tudi ukrepi, ki bi jih izvedli, če bi prišlo do nastanka potencialnih nevarnosti tako v delovnih kot nedelovnih dneh. Vzpostavljen imamo Varnostno-tehnološki informacijski sistem (VTIS), ki je bil narejen za potrebe obvladovanja jamskih plinskih razmer in drugih varnostnih zračilnih parametrov kot tudi obvladovanje tehnoloških procesov. Na sistem so vezani vsi varnostno-tehnološki parametri, ki so ključni pri doseganju varnosti zaposlenih na posameznem delovišču.
Dolgoročni trendi pokažejo, da se število delovnih nezgod na premogovniku vztrajno zmanjšuje. Če smo še pred dvajsetimi leti imeli več kot 1000 nezgod na leto, se je ta številka v zadnjih letih spustila pod 100. Analiza nezgod med letoma 2009–2014 kaže, da je bilo pred šestimi leti 82 nezgod, leta 2010 92 nezgod, leta 2011 58 nezgod, leto kasneje 76 nezgod, leta 2013 77 nezgod in lani 89 nezgod. Ob tem velja poudariti, da imamo glede na naravo našega dela sorazmerno majhno število težjih nezgod, večinoma gre za nezgode lažjega značaja. Vsako nezgodo obžalujemo in se s številnimi ukrepi trudimo, da bi jih še zmanjšali. Zaradi tega še toliko težje razumemo, kako lahko nekateri zaposleni s takšno lahkoto uporabljajo besede, ki jih je novinar povzel po izjavah svojih virov, češ »da možje vsak dan zrejo smrti v obraz«. Če bi bilo temu res tako, bi lahko Premogovnik Velenje že danes zaprli oz. bi to prav gotovo storile pristojne inšpekcijske službe. V našem podjetju namreč redno, čez vse leto, potekajo inšpekcijski pregledi. Iz zapisnikov nadzora je razvidno, da delo poteka in se izvaja v skladu z veljavno rudarsko zakonodajo in pravili. Razumeti pa je potrebno, da se delo rudarjev še vedno odvija v posebnih delovnih pogojih, kjer so nenehno v stiku z naravo in njenimi zakonitostmi, zato se nekaterih dogodkov kljub doslednemu upoštevanju in izvajanju vseh varnostnih predpisov ter sodobni tehnologiji, žal, ne da predvideti vnaprej.
Zelo nas žalosti tudi ozkogledno razmišljanje nekaterih posameznikov o hčerinskih družbah Premogovnika Velenje, ki jih imenujejo »priseski, ki slabijo našo družbo in opravljajo dela, ki jih lahko opravljajo naši rudarji«. Se zaposleni, ki to izjavljajo, sploh zavedajo, da se lahko že jutri zaradi npr. nezgode znajdejo na mestu invalidov v hčerinskem podjetju HTZ Velenje? Bi tudi takrat sami sebe dojemali kot prisesek matičnega podjetja? V celotni Skupini PV si prizadevamo, da bi ohranili kar največ delovnih mest in bi morebitne neustrezno razporejene kadre zaradi zmanjšanja potreb po delu z notranjim razporejanjem ustrezno rešili. V primeru tehnoloških viškov bomo najprej izkoristili vse možnosti mehkih metod zniževanja števila zaposlenih (upokojevanje). Da je nekaterim posameznikom zgolj do blatenja ugleda Premogovnika Velenje v javnosti in da medijem načrtno podajajo informacije, ki sploh ne držijo, lahko razberemo tudi v njihovi izjavi, ko govorijo o tem, da »imamo delavnico za peskanje, ki stoji«. Niti PV niti njegove hčerinske družbe takšne delavnice nimajo. Če pa imajo novinarjevi viri v mislih lakirnico, lahko povemo, da ta normalno obratuje.
Zavedamo se, da nobeni ukrepi, ki posegajo v plače in v preteklosti pridobljene bonitete delavcev, niso prijetni in so vedno sprejeti zadržano ali celo odklonilno, hkrati pa ne moremo razumeti, da bi radi nekateri s svojimi aktivnostmi proti podjetju stvari pripeljali tako daleč, da bi ostali brez vsega – brez pravic, brez plač in brez služb. Zavedajmo se, da nismo daleč od tega.
Uprava Premogovnika Velenje