Gaberke so v nedeljo, 17. junija, ponovno vabile ljudi od blizu in daleč. Na lokaciji nekdanjega gasilskega doma pri kozolcu je namreč potekalo že 6. srečanje preseljenih z območja rudarjenja Premogovnika Velenje. Na prireditvi, ki je namenjena prebivalcem Gaberk, Družmirja, Šoštanja, Prelog, Metleč in Pesja, ki so se morali zaradi posledic rudarjenja preseliti v druge kraje, je goste uvodoma pozdravil predsednik Kulturnice Gaberke Franc Šteharnik.
S premogom so v Šaleški dolini povezane številne usode in zgodbe njenih prebivalcev. Prve domačije so na področju Škal izginile že pred drugo svetovno vojno, proces ugrezanja tal in izginjanja plodne zemlje ter domačij pa se je po vojni z modernizacijo premogovnika še siloviteje razmahnil. Prebivalce teh ugrezajočih naselij so deloma preselili na možna kmetijska zemljišča zunaj prostora pridobivanja premoga, del, predvsem mlajših domačinov, pa se je preselil v mesto. Skupno število preseljenih družin iz vseh območij znaša nekaj manj kot 400, domove je moralo zapustiti več kot 2000 ljudi.
Dolini smo veliko vzeli, a tudi ogromno dali
V Premogovniku Velenje se zavedamo žrtve, ki so jo preseljeni prebivalci morali darovati, da je imela Slovenija na voljo dovolj električne energije, zato dajemo še večji poudarek odnosu do lokalnega okolja in njegovih prebivalcev.
»Premogovnik je tej dolini veliko vzel, na drugi strani pa tudi dal. Brez njega bi bila razvoj in razcvet te naše Šaleške doline povsem drugačna,« je udeležence uvodoma nagovoril dr. Milan Medved, predsednik Uprave Premogovnika Velenje. »Žrtev tistih, ki so se morali odreči svoji zemlji, svojim domačijam, svojemu dotedanjemu življenju, ni bila zaman. V teh krajih se rojeva lepa prihodnost za nove rodove mladih. Trudili se bomo, da bomo našim prebivalcem še naprej zagotavljali prijazno ter kvalitetno življenje, hkrati pa zagotavljali nova delovna mesta ter energijo, ki pokriva potrebe tretjine Slovenije.
V Premogovniku Velenje se zavedamo, kako pomembno je ohranjati preteklost. To smo dokazali z razstavo Izgubljeni kraji v novi luči, ki smo jo skupaj s škalskim društvom Revivas v okviru Evropske prestolnice kulture maja odprli v Muzeju premogovništva Slovenije, pred tremi leti v Gaberkah s postavitvijo makete območja, ki je zaradi rudarjenja močno spremenilo svojo podobo – da ne pozabimo, kako je bilo to področje videti pred več kot 50 leti. V minulem letu smo v Gaberkah poskrbeli tudi za prenovo Cerkve sv. Urha ter pristopili k sanaciji kapelice pri Cvenku.
O energetski prihodnosti v tem okolju bi morali razpravljati pred desetletji, ne danes
»Danes se nekateri v Sloveniji sprašujejo, ali je smiselno graditi blok 6, čeprav lahko vidimo, da je ta že skoraj v celoti zgrajen,« je nadaljeval dr. Medved. »Pa vendarle smatram, da bi morali vprašanje, ali je v Šaleški dolini smiselno proizvajati elektriko ali ne, postaviti pred 40 leti, tik preden ste morali vi zapustiti svoje domačije, in ne danes, ko je s tem blokom zagotovljena svetla prihodnost za celotno Slovenijo. TEŠ6 namreč potrebuje Slovenija za svoje energetske potrebe, mi tukaj pa smo pripravljeni z njim živeti še naslednja desetletja.«
Izgube doma ne pozabiš nikoli
Zbrane je v imenu občine Šoštanj pozdravil župan Darko Menih: »Prav je, da se vsako leto srečamo in obudimo spomine na tiste trenutke, ki ste jih preživljali v tem okolju. V življenju je tako, da gredo tudi žalostni dogodki po določenem času v pozabo, toda zavedanja, da ste zgubili domove, se ne da pozabiti do konca življenja.«
Tudi podžupan Mestne občine Velenje dr. Franc Žerdin je delil mnenje zbranih, da je Šaleška dolina Sloveniji darovala izjemno veliko, da je bilo potrebno žrtvovati okolje. »Čeprav je bil davek za oskrbo naše države v tem okolju visok, smo po drugi strani imeli delovna mesta in razvoj. Imeli smo priložnosti, ki smo jih Šaleški dolini znali izkoristiti. Te priložnosti moramo znati vsi skupaj izkoristiti tudi še nadaljnjih štirideset in petdeset let.«
Druženje v Gaberkah so s svojimi nastopi popestrili folklorno društvo Oglarji Šoštanj, Gaberški cvet, Harmonikarski orkester Glasbene šole Roberta Goličnika, Kvartet Topolšica in mlada Lara Krneža.
So dnevi, ki tečejo vsakdanje. In so dnevi, ki spremenijo naša življenja in nas zaznamujejo. Tako so najbrž v preteklosti marsikateri trenutek doživljali tudi vsi, ki so morali zapustiti svoje domačije. Njihovih občutkov, še vedno zelo živih spominov na dom – teh najbolj dragocenih draguljev, jim ne more vzeti prav nihče, saj jih bodo v svojih srcih nosili za vedno.